Šoping.

vir

Tisti dan, ko sva šla v neko veliko trgovino v bližini našega doma, sem bila sicer precej dobre volje.
Šla sva skupaj. Ker sama sem čisto preveč nervozna v teh velikih nakupovalnih mestih. Preveč artiklov, preveč polic in nenazadnje čisto preveč vonjav in ljudi, ki se (ne)hote zaletavajo vate.

To, da sva nakupila cel voziček in na koncu zapravila 120€, ne bom pisala, ker smo vsi vsaj 2x na mesec na istem.
Ampak močno želim, da nismo na istem, ko smo na blagajni.

Včasih ti blagajničarka prelista Liso, pa si misliš, ok, ureeedu.
Včasih blagajničarka klepeta in klepeta., pa si misliš, ok pač.
Včasih blagajničarka ne zna končnega zneska povedati v slovenščini, pa si nič ne misliš.
Včasih te blagajničarka komaj pozdravi, pa se ti zdi to skrajno butasto.

Včasih pa. Ja, včasih pa blagajnik kihne v svojo dlan. In ti s taisto dlanjo poda račun.
In ga vzameš samo s konici nohtov in se vsi zgražajo. Z blagajnikom vred.

Koš za smeti je pa šele pri vhodu/izhodu.

Pa ne me vprašat, zakaj sem račun sploh vzela.